PROJEKT »TRAJNOSTNA MOBILNOST«: GREMO PEŠ S KOKOŠKO ROZI
V letošnjem šolskem letu 2020/2021 nadaljujemo s projektom »Trajnostna mobilnost«. Za projektom stoji Ministrstvo za infrastrukturo RS ob podpori Evropske unije (Evropski kohezijski sklad, program Mehki ukrepi trajnostne mobilnosti). Namen projekta je ozavestiti učence in njihove starše ter skrbnike o pomenu hoje, kolesarjenja in uporabe javnega prevoza v vsakdanjem življenju. Cilj projekta, v katerem sodelujejo številne osnovne šole iz vse Slovenije, je vplivati na spreminjanje potovalnih navad prebivalcev Slovenije ter s tem pripomoči k izboljšanju pogojev bivanja za vse in hkrati k trajnostnemu razvoju. S spreminjanjem potovalnih navad učencev v smeri trajnostne mobilnosti se bo zmanjšal motorizirani promet v okolici šol, manj obremenjevalo okolje, spodbujalo gibanje otrok in hkrati krepilo njihovo zdravje.
Na naši šoli bomo aktivnost »Gremo peš s kokoško Rozi« oz. teden trajnostne mobilnosti izvajali v tednu od 5. – 9. oktobra 2020, spremljevalne dejavnosti pa že potekajo. V projektu bodo sodelovali učenci od 1. do 9. razreda. V tistem tednu bomo učence prosili, da za pot v šolo in na popoldanske dejavnosti izberejo enega od trajnostnih načinov mobilnosti. Namen je, da bodo tovrstni način mobilnosti uporabili čim večkrat še kasneje.
Kaj sploh je trajnostna mobilnost? Trajnostna mobilnost pomeni možnost premikanja na enega od razpoložljivih potovalnih načinov, ki imajo majhen negativen vpliv na okolje, kot so hoja, kolesarjenje, javni potniški promet, odgovorna uporaba avtomobila in uporaba okolju prijaznih vozil.
Ljudje se zadnja desetletja vse bolj zavedamo negativnih vplivov prometa na okolje, zdravje in na kakovost bivanja nasploh. Promet nam po eni strani služi, po drugi strani pa škoduje. Pomemben je trajnostni pristop, kar pomeni zadovoljevanje gospodarskih, socialnih in okoljskih potreb družbe ob hkratnem zmanjševanju neželenih učinkov prometa na gospodarstvo, družbo in okolje.
Pritiski prometa na okolje so v zadnjih letih zaradi hitre rasti motornega prometa vse večji. Poleg povečanih koncentracij toplogrednih plinov, ki preidejo v ozračje med izgorevanjem fosilnih goriv v prometu in hrupa, prometna infrastruktura negativno vpliva na ekosisteme, degradira kakovostna kmetijska zemljišča, na katerih bi lahko rasla hrana, poleg tega onesnažen zrak negativno vpliva na zdravje ljudi, rastlin in živali ter uničuje zunanjost zgradb.
Motoriziran promet povzroča izpuste plinov, predvsem dušikovih oksidov, ozona ter manjših trdih delcev (PM), ki povzročajo bolezni dihal, srca in ožilja, pa tudi možganske in bolezni drugih tkiv in organov. V Evropi zaradi onesnaženosti zraka vsako leto še vedno predčasno umre 400.000 ljudi, v Sloveniji več kot 1100. Tudi nezadostna telesna dejavnost je posledica prevelike rabe avtomobilov. Že z aktivnim načinom mobilnosti (hoja, kolesarjenje, uporaba javnega potniškega prometa) na poti v vrtec, šolo, službo in po vsakodnevnih opravkih, je mogoče zadostiti dnevnim gibalnim priporočilom zdravstvene stroke, ki pravijo, da tveganje za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni pomembno zmanjšuje že pol ure zmerne telesne dejavnosti večino dni v tednu.
Če je hoja primerna za poti do 2 km in kolesarjenje do 5 km, se z javnim potniškim prometom na najbolj trajnosten način opravijo vse daljše poti. V primerjavi z avtomobilskim prometom je veliko manj prostorsko potraten. Zaradi vedno bolj učinkovitih vozil in uporabe alternativnih goriv so vplivi javnega potniškega prometa na okolje, še posebej če jih preračunamo na potnika, bistveno manjši kot pri osebnem avtomobilu. S stališča potnika je primernejši tudi zaradi nižjih stroškov in stresa, povezanega z vožnjo in iskanjem prostega parkirnega mesta. Ne nazadnje pa potnikom omogoča, da kakovostno in aktivno preživijo čas potovanja s pogovorom s sopotniki, branjem ali delom.
Prebivalci se v tako urejenem prometu počutijo varno, saj je prometna kultura na visoki ravni, manj je nesreč in poškodb, ulice in drugi javni odprti prostori v naseljih postanejo spet prostor srečevanja, igre in užitka ter manj prostor prevažanja in parkiranja. Tako urejen promet prispeva tudi k čistejšemu zraku, zmernejšemu hrupu ter manjši porabi fosilnih virov energije. Trajnostni pristop k obravnavi prometa s tem predstavlja eno ključnih razvojnih priložnosti sodobne družbe.
Trajnostna mobilnost:
Hoja je najbolj naraven, demokratičen, zdrav in socialno pravičen način premikanja. Lahko jo kombiniramo z uporabo skiroja, rolke ali rolerjev. Hoja ne povzroča izpustov in drugih vplivov na okolje, v primerjavi z drugimi prevoznimi načini pa je prostorsko in infrastrukturno nezahtevna. Primerna je za krajše razdalje (do 2 km), kar se ujema z značilnostjo zgradbe večine naselij v Sloveniji in povprečno dolžino opravljenih poti v njih. Hoja je ključna, saj se tudi vse poti z avtomobilom in javnim prevozom začnejo in končajo z njo. Hoja je hkrati priložnost za druženje in pogovor.
Kolo je najsmotrnejše prevozno sredstvo za razdalje do 5 km, električna kolesa pa tudi za daljše razdalje. Je poceni in dostopno vsem socialnim skupinam, okolju prijazno in ne zaseda veliko prostora. Na večini poti v naseljih je celo najhitrejše. Vsakodnevno kolesarjenje ugodno vpliva tudi na zdravje. Zaradi pozitivnega vpliva na kakovost bivanja se je kolesarjenje v mnogih evropskih mestih uveljavilo kot enakovreden in učinkovit način opravljanja vsakodnevnih poti.
Javni potniški promet vključuje različne oblike prevozov, predvsem pa avtobusni prevoz (mestni in medkrajevni) in prevoz z vlakom. Kadar je učinkovit, lahko v kratkem času in z nizkimi stroški prepelje največ ljudi. Omogoča kakovostno dostopnost za vse in rešuje veliko težav v prometu.
Pri vožnji z avtomobilom si prizadevamo za povezovanje in skupno vožnjo več potnikov, ki potujejo v isto smer.
»Razvita država ni tista, kjer imajo revni avtomobile. Je tista, kjer bogati uporabljajo javni promet.« Enrique Peñalosa, nekdanji župan Bogote
Koordinatorke projekta: Renata Brajer, Irena Sbil, Mateja Šebenik in Mateja Veber
